LJUBLJANA, 23. junij - Povprečne drobnoprodajne cene moke, kruha, mesa, mleka in mlečnih izdelkov ter drugih živil na koncu vertikalne verige sicer rastejo, vendar slovenski kmetje in zadruge tega ne občutijo, saj tudi dobiček ostaja na koncu verige. Stanje ima lahko veliko večje posledice, kot si mislimo, saj slovenskega kmeta sili v prodajo preko meja. Vprašanje je torej povsem na mestu: Bo torej slovenski potrošnik na trgovinski polici v prihodnosti še imel možnost izbire lokalnega porekla hrane? Bodo deležniki na koncu vertikalne verige pripravljeni kos pogače utrgati tudi slovenskemu podeželju?

Slovenski kmetje in njihove zadruge so se v koronskem letu 2020 in 2021 soočali z dolgotrajnim zaprtjem posameznih prodajnih poti (gostinstvo, turizem, vzgojno izobraževalne ustanove), pritiskom nizkocenovnih pridelkov in živil iz uvoza, ki je povzročil tržne viške tudi v sektorjih, kjer je stopnja slovenske samooskrbe nizka (krompir, prašičje meso), ter strmim padcem odkupnih cen zlasti v sektorjih govedoreje, prašičereje in krompirja. In to kljub strmi rasti stroškov pridelave in reje, ki je posledica naraščajočih cen krmil, repromateriala in energentov.

Graf2

Strmo rast vhodnih surovin kmetijske pridelave na svojih plečih občutijo slovenski potrošniki ter slovenski kmetje in njihove zadruge. Odkupne cene slovenskih kmetijskih pridelkov in klavne živine namreč ne sledijo dosedanjemu dvigu drobnoprodajnih cen živil na trgovinskih policah niti napovedanim podražitvam na strani živilsko predelovalne industrije.

Še več, v sektorju prašičjega mesa se zadruge soočajo s padcem odkupa na strani slovenske živilsko predelovalne industrije. »Kako je to mogoče? Sprašujemo se, ali je razlog v tem, da živilsko predelovalna industrija in trgovina slovenskemu potrošniku morda ponujata viške prašičjega mesa, ki jih Nemčija zaradi afriške prašičje kuge ni uspela izvoziti na azijske trge? Morajo torej slovenski prašičerejci in njihove zadruge kljub izjemno nizki samooskrbi s prašičjim mesom zaradi nemških viškov prašičjega mesa iskati prodajne poti za kvalitetno slovensko meso v avstrijskih klavnicah in na avstrijskih trgovinskih policah? Za nas je to absolutno nesprejemljivo, saj slovenskega kmeta postavlja v situacijo, ko mora zaradi lastnega preživetja odločati, da kakovostno slovensko meso, ki ga potrošnik želi, proda preko meja,« pojasnjuje Borut Florjančič, predsednik Zadružne zveze Slovenije.

KZ Radgona 2021: 50 % klavnih prašičev že gre preko meja!

Direktor Kmetijske zadruge Radgona Danilo Rihtarič konkretneje pojasnjuje, da se je struktura prodajnih poti klavnih prašičev v letu 2021 zaradi padca povpraševanja na strani slovenske živilsko predelovalne industrije močno spremenila. Če so leta 2019 praktično vse prašiče prodali slovenskim klavnicam, v celotnem letu 2020 pa slabih 3.000 tudi avstrijskim klavnicam, je bilo samo v prvih petih mesecih leta 2021 kar 6.000 ali 50 % vseh klavnih prašičev njihovih zadružnikov prodanih na avstrijski trg. In to kljub temu, da slovenski potrošnik išče slovensko poreklo. Vendar se poraja vprašanje, ali ob takem padcu povpraševanja po slovenskem mesu s strani odkupovalcev, potrošnik sploh lahko pričakuje v svoji nakupovalni košarici slovensko poreklo. »Slovenski prašičerejci in Zadružna zveza Slovenije zato pozivajo preostale deležnike, da nemudoma pristopimo v shemo Izbrana kakovost Slovenija tudi za prašičje meso in pričnemo na zavezujočih pogodbah graditi trdno verigo oskrbe s prašičjim mesom, ki bazira na mesu lokalnega porekla,« dodaja Borut Florjančič.

Čas je, da država zavzame bolj odločno stališče in zaščiti domače proizvajalce pred vedno močnejšim organiziranim pritiskom velikih proizvajalk hrane iz EU na male trge, kot je naš. Argument skupnega EU tržišča, na katerem lahko delujemo, nam čez nekaj let, ko bomo popolnoma odvisni od drugih, ne bo pomagal. Prav tako je potrebno takoj poostriti kontrolo nad izvorom hrane in s tem kupcu zagotoviti jasno informacijo in tem, kaj kupuje zase in svojo družino.

Bo izbira slovenskega porekla dolgoročno omogočena?

Strma rast cen žit in soje, ki je danes posledica dogajanj na globalnih trgih in vremenskih dejavnikov, zna nedvomno v bližnji prihodnosti prenekaterega slovenskega potrošnika predramiti, da hrana ni samoumevna dobrina. Iluzija navidezne prehranske varnosti države, ki sloni na surovinah iz mednarodnih trgov, se zna kaj hitro porušiti kot hiša iz kart.

Graf1

Verjamemo, da se slovenski potrošnik zaveda, da je on eden ključnih dejavnikov dolgoročne prehranske varnosti Slovenije, da njegova odločitev za slovensko poreklo generira delovna mesta in socialno varnost na podeželju, spodbuja slovensko gospodarstvo in dolgoročno zmanjšuje stroške socialnih transferjev in zdravstvene blagajne. Vendar, ali bo potrošniku izbira slovenskega porekla dolgoročno še omogočena? V Sloveniji smo namreč priča opuščanju kmetijske dejavnosti zlasti na malih in srednjih družinskih kmetijah.

Še je čas, da slovenski potrošnik zahteva družbeno odgovornejše ravnanje deležnikov v verigi oskrbe s hrano in stabilnejšo prehransko varnost tudi prihodnjih generacij, ki temelji na pridelkih in surovinah slovenskega porekla. Pomembno je, da se dobiček, ki nastaja na koncu verige oskrbe s hrano prerazporedi tudi kmetu in slovenskemu podeželju.

Preberite tudi

Od pravilno postavljene kmetijske politike odvisen obstoj pridelave slovenske hrane v prihodnosti

Ljubljana, 3. december 2021 – Na današnjem drugem regijskem posvetu Zadružne zveze Slovenije (ZZS), ki je združil zadružnike iz celjske, koroške-savinjske-šaleške, ptujsko-ormoške, prekmursko-prleške, štajerske, dolenjsko-belokranjske in posavske regije, je glavno vzdušje razprave usmerjala sredina novica o zagotovitvi dodatnih 310 milijonov eurov slovenskih sredstev v strateškem načrtu za obdobje 2023 – 2027.

Preberi več